Doktrina nujne zmogljivosti je institut konkurenčnega prava, po katerem mora podjetje, ki ima na zgornjem trgu (nujne zmogljivosti) prevladujoč položaj, omogočiti dostop do te zmogljivosti, ki je nepogrešljiva za delovanje na spodnjem, vertikalno povezanem, trgu, tretjim podjetjem, ki želijo na tem trgu delovati. Natančni pogoji za njeno aktiva- cijo so zaradi nedosledne, čeprav obsežne prakse Evropske komisije in Sodišča Evropske unije nejasni. Prispevek poskuša z analizo nekaterih najpomembnejših sodb s področja doktrine nujne zmogljivosti ugotoviti, katere pogoje morajo za to, da je doktrino mogoče uporabiti, izpolniti posamezne vrste zmogljivosti (materializirane, nematerializirane in pravice intelektualne lastnine). Prav tako pa se tudi opredeli do v literaturi pogostih očitkov, da je praksa Evropske komisije in Sodišča Evropske unije s področja doktrine nujne zmogljivosti samovoljna. Čeprav je praksa resnično nedosledna, pa ni tudi samovoljna, saj jo je treba razumeti v luči spreminjajočih ciljev, ki jih skozi čas zasledujeta konkurenč- na politika in konkurenčno pravo.
{"title":"Pravnopolitični pogled na doktrino nujnih zmogljivosti: analiza stanja in pomen »nepogrešljivosti«","authors":"Rok Dacar, Aleš Ferčič","doi":"10.51940/2022.1.97-120","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.97-120","url":null,"abstract":"Doktrina nujne zmogljivosti je institut konkurenčnega prava, po katerem mora podjetje, ki ima na zgornjem trgu (nujne zmogljivosti) prevladujoč položaj, omogočiti dostop do te zmogljivosti, ki je nepogrešljiva za delovanje na spodnjem, vertikalno povezanem, trgu, tretjim podjetjem, ki želijo na tem trgu delovati. Natančni pogoji za njeno aktiva- cijo so zaradi nedosledne, čeprav obsežne prakse Evropske komisije in Sodišča Evropske unije nejasni. Prispevek poskuša z analizo nekaterih najpomembnejših sodb s področja doktrine nujne zmogljivosti ugotoviti, katere pogoje morajo za to, da je doktrino mogoče uporabiti, izpolniti posamezne vrste zmogljivosti (materializirane, nematerializirane in\u0000pravice intelektualne lastnine). Prav tako pa se tudi opredeli do v literaturi pogostih očitkov, da je praksa Evropske komisije in Sodišča Evropske unije s področja doktrine nujne zmogljivosti samovoljna. Čeprav je praksa resnično nedosledna, pa ni tudi samovoljna, saj jo je treba razumeti v luči spreminjajočih ciljev, ki jih skozi čas zasledujeta konkurenč-\u0000na politika in konkurenčno pravo.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43837849","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Avtor preučuje, kako je pojem avtonomije prava Evropske unije, ki je organizacijsko načelo koherentnosti Sodišča EU, s katerim slednje zagotavlja enotnost in skladnost evropskega pravnega sistema ter prežema celotno sodno prakso Sodišča EU, imel ključno vlogo v odmevnih primerih pred Sodiščem EU, v katerih je bila neposredno vpletena Slovenija. Avtor najprej obravnava zadevo Detiček, prvi primer slovenskega predloga za predhodno odločanje, v kateri je Sodišče stopilo na najbolj sporno presečišče načela vza- jemnega zaupanja in varstva človekovih pravic, sicer ključnih elementov avtonomije. V drugi, odmevni zadevi Arhivi je Komisija s tožbo zahtevala ugotovitev, da je Slovenija kršila nedotakljivost arhivov EU in s tem avtonomijo evropskih institucij ter izvajanja prava EU s tem, ko je enostransko zasegla dokumente na sedežu Banke Slovenije. V tretji, meddržavni zadevi Slovenija proti Hrvaški, pa je Sodišče ugotovilo, da ni pristojno za ugotovitev, ali je Hrvaška z neizvršitvijo arbitražne odločbe kršila pravo EU, ker arbitražni sporazum ni nikoli postal del pravnega reda EU. Avtor ugotavlja, da globlje razumevanje vloge avtonomije v pravnem razlogovanju Sodišča EU omogoča slovenskim pravnikom najboljše predvidevanje odločitev Sodišča, s tem pa tudi pravno razlogovanje, ki bo bolje artikuliralo interese Slovenije v jeziku prava EU.
{"title":"Pomen meta-vizije Sodišča Evropske unije za Slovenijo","authors":"Damjan Kukovec","doi":"10.51940/2022.1.43-67","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.43-67","url":null,"abstract":"Avtor preučuje, kako je pojem avtonomije prava Evropske unije, ki je organizacijsko načelo koherentnosti Sodišča EU, s katerim slednje zagotavlja enotnost in skladnost evropskega pravnega sistema ter prežema celotno sodno prakso Sodišča EU, imel ključno vlogo v odmevnih primerih pred Sodiščem EU, v katerih je bila neposredno vpletena Slovenija. Avtor najprej obravnava zadevo Detiček, prvi primer slovenskega predloga za predhodno odločanje, v kateri je Sodišče stopilo na najbolj sporno presečišče načela vza- jemnega zaupanja in varstva človekovih pravic, sicer ključnih elementov avtonomije. V drugi, odmevni zadevi Arhivi je Komisija s tožbo zahtevala ugotovitev, da je Slovenija\u0000kršila nedotakljivost arhivov EU in s tem avtonomijo evropskih institucij ter izvajanja prava EU s tem, ko je enostransko zasegla dokumente na sedežu Banke Slovenije. V tretji, meddržavni zadevi Slovenija proti Hrvaški, pa je Sodišče ugotovilo, da ni pristojno za ugotovitev, ali je Hrvaška z neizvršitvijo arbitražne odločbe kršila pravo EU, ker arbitražni sporazum ni nikoli postal del pravnega reda EU. Avtor ugotavlja, da globlje razumevanje vloge avtonomije v pravnem razlogovanju Sodišča EU omogoča slovenskim pravnikom najboljše predvidevanje odločitev Sodišča, s tem pa tudi pravno razlogovanje, ki bo bolje artikuliralo interese Slovenije v jeziku prava EU.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"42687820","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Avtorja s pomočjo obravnave splošnih značilnosti opustitvenih ravnanj, metodično utemeljene na konceptu narave stvari, poskušata izgraditi temeljni miselni koncept razumevanja nepravega opustitvenega kaznivega dejanja. Določitev splošnih pogojev za podreditev opustitvenih ravnanj storitveno oblikovanim opisom kaznivih dejanj tako izhaja iz pogleda, da je za opustitveno ravnanje bistven obstoj od storilca ločenega tveganja, ki je neposredni vzrok prepovedane posledice. Izhajajoče razmerje med storilcem in tveganjem, v prispevku abstraktno opisano kot razmerje šibkega obvladovanja, temelji na normativni zapovedanosti, objektivni zmožnosti ter storilčevi zmožnosti izvesti ukrep reševanja pravne dobrine oziroma tveganje za pravno dobrino zmanjšati. Tako so zamejeni sestavni deli objektivnega neprava nepravega opustitvenega kaznivega dejanja, ki nespremenjeni veljajo tudi za reševalne ukrepe, podprte z najsodobnejšimi možnostmi presoje tveganj s tehnologijo umetne inteligence. Avtorja na koncu prek koncepta tvega- nja določita lastnosti nujnega storitvenega kaznivega dejanja in način razlage izrecno določenih znakov (predvsem objektivnih in normativnih) v opustitveni izvršitveni različici.
{"title":"Razumeti nepravo opustitveno kaznivo dejanje – stare kazenskopravne dileme ob novih problemih umetne inteligence","authors":"Peter Šujica, Damjan Korošec","doi":"10.51940/2022.1.207-234","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.207-234","url":null,"abstract":"Avtorja s pomočjo obravnave splošnih značilnosti opustitvenih ravnanj, metodično utemeljene na konceptu narave stvari, poskušata izgraditi temeljni miselni koncept razumevanja nepravega opustitvenega kaznivega dejanja. Določitev splošnih pogojev za podreditev opustitvenih ravnanj storitveno oblikovanim opisom kaznivih dejanj tako izhaja iz pogleda, da je za opustitveno ravnanje bistven obstoj od storilca ločenega tveganja, ki je neposredni vzrok prepovedane posledice. Izhajajoče razmerje med storilcem in tveganjem, v prispevku abstraktno opisano kot razmerje šibkega obvladovanja, temelji na normativni zapovedanosti, objektivni zmožnosti ter storilčevi zmožnosti izvesti ukrep\u0000reševanja pravne dobrine oziroma tveganje za pravno dobrino zmanjšati. Tako so zamejeni sestavni deli objektivnega neprava nepravega opustitvenega kaznivega dejanja, ki nespremenjeni veljajo tudi za reševalne ukrepe, podprte z najsodobnejšimi možnostmi presoje tveganj s tehnologijo umetne inteligence. Avtorja na koncu prek koncepta tvega-\u0000nja določita lastnosti nujnega storitvenega kaznivega dejanja in način razlage izrecno določenih znakov (predvsem objektivnih in normativnih) v opustitveni izvršitveni različici.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"46514987","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Glasba je pomemben izrazni element v filmski umetnosti. Skladatelja, ki glasbo ustvari posebej za uporabo v filmu, zato slovenska zakonodaja priznava za soavtorja avdiovizualnega dela. Druge avtorje glasbe, ki je uporabljena v avdiovizualnih delih, pa se obravnava samo kot glasbene avtorje. Vendar se ustvarjalno delo skladatelja filmske glasbe razlikuje od prispevkov drugih filmskih umetnikov po tem, da je filmska glasba ustvarjena ločeno od preostalih prispevkov in jo je zlahka mogoče izkoriščati tudi samostojno, zunaj okvira avdiovizualnega dela. Da so skladatelji filmske glasbe hkrati glasbeni in filmski ustvarjalci, se v slovenski pravni ureditvi kaže tudi pri kolektivnem upravljanju avtorskih pravic, ki poteka drugače, če se filmska glasba izkorišča v okviru avdiovizualnega dela ali pa kot samostojno glasbeno delo. To razlikovanje delno odstopa od prevladujoče prakse v drugih primerljivih pravnih redih. Prispevek analizira pojem avtorstva avdiovizualnega dela in prispevkov k njemu po slovenskem pravu. Predstavlja, kako se je slovenski sistem ko-lektivnega upravljanja avtorskih pravic na filmski glasbi izoblikoval z odločitvami Urada RS za intelektualno lastnino, Sveta za avtorsko pravo in v sodni praksi. Opredeljena so sporna vprašanja pravne ureditve in predstavljene različne interpretacije, ki so jih zastopali različni deležniki.
{"title":"Upravljanje avtorskih pravic na filmski glasbi","authors":"Matija Damjan","doi":"10.51940/2022.1.235-255","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.235-255","url":null,"abstract":"Glasba je pomemben izrazni element v filmski umetnosti. Skladatelja, ki glasbo ustvari posebej za uporabo v filmu, zato slovenska zakonodaja priznava za soavtorja avdiovizualnega dela. Druge avtorje glasbe, ki je uporabljena v avdiovizualnih delih, pa se obravnava samo kot glasbene avtorje. Vendar se ustvarjalno delo skladatelja filmske glasbe razlikuje\u0000od prispevkov drugih filmskih umetnikov po tem, da je filmska glasba ustvarjena ločeno od preostalih prispevkov in jo je zlahka mogoče izkoriščati tudi samostojno, zunaj okvira avdiovizualnega dela. Da so skladatelji filmske glasbe hkrati glasbeni in filmski ustvarjalci, se v slovenski pravni ureditvi kaže tudi pri kolektivnem upravljanju avtorskih pravic, ki poteka drugače, če se filmska glasba izkorišča v okviru avdiovizualnega dela ali pa kot samostojno glasbeno delo. To razlikovanje delno odstopa od prevladujoče prakse v drugih primerljivih pravnih redih. Prispevek analizira pojem avtorstva avdiovizualnega dela in prispevkov k njemu po slovenskem pravu. Predstavlja, kako se je slovenski sistem ko-lektivnega upravljanja avtorskih pravic na filmski glasbi izoblikoval z odločitvami Urada RS za intelektualno lastnino, Sveta za avtorsko pravo in v sodni praksi. Opredeljena so sporna vprašanja pravne ureditve in predstavljene različne interpretacije, ki so jih zastopali različni deležniki.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"49282567","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Avtorja obravnavata pravne standarde, ki jih glede neodvisnega sodstva vsebujejo dokumenti oziroma pravni akti Sveta Evrope ter sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije. Iz njih izpeljeta evropski koncept neodvisnega sodstva. Za operacionalizacijo tega koncepta sta izdelala poseben test, ki je priložen članku in ki omogoča kvantifikacijo formalne neodvisnosti sodstva v posameznih državah, zlasti pa v državah članicah Evropske unije. Na podlagi prej omenjenega testa sta analizirala hrvaško, madžarsko, nemško, poljsko in slovensko pravno ureditev na področju sodstva. Glede tega sta ugotovila, da v poljski in madžarski pravni ureditvi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki po mnenju avtorjev ne zagotavljajo nekaterih temeljnih evropskih pravnih standardov neodvisnega sodstva, takih pomanjkljivosti pa nista ugotovila v hrvaški, nemški in slovenski pravni ureditvi. V zvezi s slednjimi sta ugotovila razlike pri posameznih pravnih standardih, ki kažejo, da so v vsaki od opazovanih pravnih ureditev mogoče, pravzaprav zaželene izboljšave, celokupno gledano pa so pravne ureditve teh držav primerljive, saj dosegajo rezultat okrog 0,8 (80 odstotkov), kar zadošča za sklep, da je zagotovljena formalna neodvisnost sodstva v Hrvaški, Nemčiji in Sloveniji. Avtorja posebno pozornost namenjata primerom, ki so morda na prvi pogled videti skladni z evropskim standardi neodvisnega sodstva, dejansko pa niso. Glede tega na primeru sodnega sveta poleg zunanjih vplivov oziroma napadov na neodvisno sodstvo opozarjata na tako imenovane notranje napade, ki lastnost značaj trojanskega konja
{"title":"Evropski koncept neodvisnega sodstva in kvantifikacija formalne neodvisnosti sodstva v izbranih državah Evropske unije","authors":"Danaja Lipič Plohl, Aleš Ferčič","doi":"10.51940/2022.1.157-185","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.157-185","url":null,"abstract":"Avtorja obravnavata pravne standarde, ki jih glede neodvisnega sodstva vsebujejo dokumenti oziroma pravni akti Sveta Evrope ter sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije. Iz njih izpeljeta evropski koncept neodvisnega sodstva. Za operacionalizacijo tega koncepta sta izdelala poseben test, ki je priložen članku in ki\u0000omogoča kvantifikacijo formalne neodvisnosti sodstva v posameznih državah, zlasti pa v državah članicah Evropske unije. Na podlagi prej omenjenega testa sta analizirala hrvaško, madžarsko, nemško, poljsko\u0000in slovensko pravno ureditev na področju sodstva. Glede tega sta ugotovila, da v poljski in madžarski pravni ureditvi obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki po mnenju avtorjev ne zagotavljajo nekaterih temeljnih evropskih pravnih standardov neodvisnega sodstva, takih pomanjkljivosti pa nista ugotovila v hrvaški, nemški in slovenski pravni ureditvi. V zvezi s slednjimi sta ugotovila razlike pri posameznih pravnih standardih, ki kažejo, da so v vsaki od opazovanih pravnih ureditev mogoče, pravzaprav zaželene izboljšave, celokupno gledano pa so pravne ureditve teh držav primerljive, saj dosegajo rezultat okrog 0,8 (80 odstotkov), kar zadošča za sklep, da je zagotovljena formalna neodvisnost sodstva v Hrvaški, Nemčiji in Sloveniji. Avtorja posebno pozornost namenjata primerom, ki so morda na prvi pogled videti skladni z evropskim standardi neodvisnega sodstva, dejansko pa niso. Glede tega na primeru sodnega sveta poleg zunanjih vplivov oziroma napadov na neodvisno sodstvo opozarjata na tako imenovane notranje napade, ki lastnost značaj trojanskega konja","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"43842085","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Z obveznostjo mirnega reševanja sporov se je povečal pomen mednarodnih sodišč in arbitraž. Sredstva mirnega reševanja sporov so postala pomembna sredstva zunanje politike, kar je vodilo do povečanja prizadevanj za izvolitev predstavnikov v mednarodna sodišča in arbitraže. V izvolitev svojih kandidatov so države začele vlagati čedalje več sredstev ter uporabljati raznolike pristope in spodbude. Začeli so se pojavljati pomisleki, da kandidati morda niso izvoljeni le zaradi svojih kompetenc, temveč zaradi vplivnosti države in uspešnega lobiranja. Mednarodna skupnost je zato začela sprejemati številne mednarodne standarde neodvisnosti sodstva in spodbujati oblikovanje mehanizmov za pregled nominacij kandidatov za sodnike ter pozivati države k nominacijam ustreznih kandidatov. Slovenija se je na take pomisleke odzvala že zelo zgodaj in sprejela Zakon o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (ZPKSMS), ki ureja nacionalni postopek izbire kandidatov za mednarodne sodnike in arbitre. Primerjava zakona z ureditvijo in pogoji, določenimi v statutih posameznih mednarodnih sodišč, pokaže, da zakon dejansko predpisuje dodatne pogoje ter z zahtevanim postopkom celo omejuje možnosti za izvolitev slovenskih kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč in arbitraž, v katerih Slovenija nima vnaprej zagotovljenega mesta sodnika.
{"title":"Problematika Zakona o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč","authors":"Urška Kramberger Mendek","doi":"10.51940/2022.1.187-206","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.187-206","url":null,"abstract":"Z obveznostjo mirnega reševanja sporov se je povečal pomen mednarodnih sodišč in arbitraž. Sredstva mirnega reševanja sporov so postala pomembna sredstva zunanje politike, kar je vodilo do povečanja prizadevanj za izvolitev predstavnikov v mednarodna sodišča in arbitraže. V izvolitev svojih kandidatov so države začele vlagati čedalje več sredstev ter uporabljati raznolike pristope in spodbude. Začeli so se pojavljati pomisleki, da kandidati morda niso izvoljeni le zaradi svojih kompetenc, temveč zaradi vplivnosti države in uspešnega lobiranja. Mednarodna skupnost je zato začela sprejemati številne mednarodne standarde neodvisnosti sodstva in spodbujati oblikovanje mehanizmov za pregled nominacij kandidatov za sodnike ter pozivati države k nominacijam ustreznih kandidatov. Slovenija se je na take pomisleke odzvala že zelo zgodaj in sprejela Zakon o predlaganju kandidatov iz Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (ZPKSMS), ki ureja nacionalni postopek izbire kandidatov za mednarodne sodnike in arbitre. Primerjava zakona z ureditvijo in pogoji, določenimi v statutih posameznih mednarodnih sodišč, pokaže, da zakon dejansko predpisuje dodatne pogoje ter z zahtevanim postopkom celo omejuje možnosti za izvolitev slovenskih kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč in arbitraž, v katerih Slovenija nima vnaprej zagotovljenega mesta sodnika.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":"1 1","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"42167254","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Rimska hipotečna zastavna pravica je zastavnemu upniku ob odsotnosti drugačnega dogovora po zapadlosti zavarovane terjatve zagotavljala zgolj zahtevek za prepustitev zastavljene stvari v nelastniško posest do poplačila zavarovane terjatve. Zaradi svojih šibkih upravičenj si je zastavni upnik prizadeval z dodatnimi dogovori okrepiti pravni položaj. Da bi preprečili zlorabe praviloma gospodarsko in družbeno močnejšega ter pogajalsko spretnejšega upnika, so rimski klasični juristi zasledovali ideal uravnoteženja pravic in obveznosti udeleženih strank. Bistveni prvini njihovega prizadevanja sta priznanji upnikove pravice do prodaje zastavljene stvari kot tudi zastaviteljeve pravice do zahtevka za vračilo presežka kupnine. Kaserjeva teza o okrepljenem pravnem položaju zastavnega upnika, ki naj bi bil nekakšna posebnost rimskopravnega razvoja, se že pri obravnavi razvoja zastavne pravice v klasičnem pravu izkaže za pretirano. Poseben pravnopolitični obrat je opazen v postklasični cesarski zakonodaji, ko se je ustalila zahteva po olajševanju zastaviteljevega pravnega položaja. Ta ustreza težnji postklasičnega obligacijskega prava po privilegiranju dolžnika kot stereotipno šibkejše stranke. Med novosti tega obdobja na področju razvoja zastavne pravice štejemo zlasti omejitve predmeta zastavne pravice, nove razlagalne pristope k zastavni pravici na prirasti zastavljene stvari, prepoved komi- sornega dogovora, omejevanje upnikove proste presoje pri unovčenju zastavne pravice in okrepitev državnega nadzora pri upnikovi prodaji zastavljene stvari. Varstveni ukrepi cesarske zakonodaje, ki jih lahko štejemo za odsev nazadujočega gospodarstva, so sicer izboljšali zastaviteljev socialni položaj, vendar prispevali k nižji kreditni ponudbi.
{"title":"Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu","authors":"Vid Žepič","doi":"10.51940/2022.1.257-305","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.257-305","url":null,"abstract":"Rimska hipotečna zastavna pravica je zastavnemu upniku ob odsotnosti drugačnega dogovora po zapadlosti zavarovane terjatve zagotavljala zgolj zahtevek za prepustitev zastavljene stvari v nelastniško posest do poplačila zavarovane terjatve. Zaradi svojih šibkih upravičenj si je zastavni upnik prizadeval z dodatnimi dogovori okrepiti pravni položaj. Da bi preprečili zlorabe praviloma gospodarsko in družbeno močnejšega ter pogajalsko spretnejšega upnika, so rimski klasični juristi zasledovali ideal uravnoteženja pravic in obveznosti udeleženih strank. Bistveni prvini njihovega prizadevanja sta priznanji upnikove pravice do prodaje zastavljene stvari kot tudi zastaviteljeve pravice do zahtevka za vračilo presežka kupnine. Kaserjeva teza o okrepljenem pravnem položaju zastavnega upnika, ki naj bi bil nekakšna posebnost rimskopravnega razvoja, se že pri obravnavi razvoja zastavne pravice v klasičnem pravu izkaže za pretirano. Poseben pravnopolitični obrat je opazen v postklasični cesarski zakonodaji, ko se je ustalila zahteva po olajševanju\u0000zastaviteljevega pravnega položaja. Ta ustreza težnji postklasičnega obligacijskega prava po privilegiranju dolžnika kot stereotipno šibkejše stranke. Med novosti tega obdobja na področju razvoja zastavne pravice štejemo zlasti omejitve predmeta zastavne pravice, nove razlagalne pristope k zastavni pravici na prirasti zastavljene stvari, prepoved komi-\u0000sornega dogovora, omejevanje upnikove proste presoje pri unovčenju zastavne pravice in okrepitev državnega nadzora pri upnikovi prodaji zastavljene stvari. Varstveni ukrepi cesarske zakonodaje, ki jih lahko štejemo za odsev nazadujočega gospodarstva, so sicer izboljšali zastaviteljev socialni položaj, vendar prispevali k nižji kreditni ponudbi.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47670719","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Pričakovana (in zahtevana) hvaležnost obdarjenca, ki je utemeljena z neodplačnostjo darilne pogodbe, se najbolj izrazito kaže v obliki preklica darila zaradi hude nehvaležnosti. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Upoštevaje težavnost opredelitve darila ter primerjalnopravno neenotnost ureditve daril in neodplačnih pravnih poslov, ne preseneča, da se pri uporabi instituta preklica darila zaradi nehvaležnosti pojavljajo praktične težave. Te izhajajo iz neopredeljenega teoretičnega izhodišča, najizraziteje pa se kažejo pri remunatoričnih darilih, darilih danih iz drugih posebnih nagibov, ter v okoliščinah, v katerih je obdarjenec svojo moralno obveznost hvaležnosti že izpolnil. Sociološki in antropološki zaključek je, da je družbeni pojav dajanja, prejemanja in vračanja daril odvisen od konteksta (okoliščin) primera, predvsem pa vseh kompleksnosti razmerja med konkretnim darovalcem in konkretnim obdarjencem. Zdi se, da pravni sistemi neuspešno poskušajo uporabiti splošne pogodbenopravne (tržne) režime na darilih, ki so nedvomno, zunajtržna in s tem v bistvenem nepogodbena kategorija. Posebna pravila, ki naj bi odražala posebnost daril kot neodplačnih pravnih poslov, so pravzaprav zgolj izraz nezaupljivosti prava do daril. Bistveno odprto vprašanje je, ali je ta nezaupljivost utemeljena ali pa je zgolj posledica zastarelih zgodovinskih teoretičnih izhodišč.
{"title":"Hvaležnost obdarjenca – pravna in moralna obveznost","authors":"Milovan Dimitrijevic","doi":"10.51940/2022.1.303-328","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.303-328","url":null,"abstract":"Pričakovana (in zahtevana) hvaležnost obdarjenca, ki je utemeljena z neodplačnostjo darilne pogodbe, se najbolj izrazito kaže v obliki preklica darila zaradi hude nehvaležnosti. Darovalec lahko prekliče darilno pogodbo zaradi hude nehvaležnosti, če se po njeni sklenitvi obdarjenec proti njemu ali njegovemu bližnjemu obnaša tako, da bi bilo po temeljnih moralnih načelih nepravično, da bi obdarjenec prejeto obdržal. Upoštevaje težavnost opredelitve darila ter primerjalnopravno neenotnost ureditve daril in neodplačnih pravnih poslov, ne preseneča, da se pri uporabi instituta preklica darila zaradi nehvaležnosti pojavljajo praktične težave. Te izhajajo iz neopredeljenega teoretičnega izhodišča, najizraziteje pa se kažejo pri remunatoričnih darilih, darilih danih iz drugih posebnih nagibov,\u0000ter v okoliščinah, v katerih je obdarjenec svojo moralno obveznost hvaležnosti že izpolnil. Sociološki in antropološki zaključek je, da je družbeni pojav dajanja, prejemanja in vračanja daril odvisen od konteksta (okoliščin) primera, predvsem pa vseh kompleksnosti razmerja med konkretnim darovalcem in konkretnim obdarjencem. Zdi se, da pravni\u0000sistemi neuspešno poskušajo uporabiti splošne pogodbenopravne (tržne) režime na darilih, ki so nedvomno, zunajtržna in s tem v bistvenem nepogodbena kategorija. Posebna pravila, ki naj bi odražala posebnost daril kot neodplačnih pravnih poslov, so pravzaprav zgolj izraz nezaupljivosti prava do daril. Bistveno odprto vprašanje je, ali je ta nezaupljivost utemeljena ali pa je zgolj posledica zastarelih zgodovinskih teoretičnih izhodišč.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47435174","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
During the second wave of the COVID-19 epidemic, the Slovenian legislator adopted the Act Determining Intervention Measures to Assist in Mitigating the Consequences of the Second Wave of COVID-19 Epidemic (Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19). According to the draft law, the aim of the emergency piece of legislation was to mitigate and eliminate negative effects of the COVID-19 epidemic on businesses, the labour market, the healthcare system and social security schemes. Nevertheless, the intervention act also amended provisions concerning the termination of employment contract by introducing a new exception to the require- ment of a substantiated valid (business) reason for dismissing a worker. The employers in both private and public sector were now eligible to terminate the employment contracts of workers who met the conditions for acquiring the right to an old-age pension without stating or justifying any valid (business) reason whatsoever. The article examines the judgement of the Constitutional Court of the Republic of Slovenia reached in a case put forward by Slovenian trade unions and the Advocate of the Principle of Equality, with an emphasis on the courts somewhat formalistic approach to what could have been a major antidiscrimination decision concerning old-age.
在第二波新冠肺炎疫情期间，斯洛文尼亚立法者通过了《确定干预措施以协助减轻第二波新冠肺炎疫情后果的法案》（Zakon o interventnih ukrepih za pomočpri omilitvi posledic drugega vala epidemije新冠肺炎）。根据法律草案，这项紧急立法的目的是减轻和消除新冠肺炎疫情对企业、劳动力市场、医疗系统和社会保障计划的负面影响。尽管如此，《干预法》还修订了有关终止雇佣合同的条款，在要求解雇工人时提供有根据的有效（商业）理由方面引入了一个新的例外。私营和公共部门的雇主现在都有资格终止符合获得养老金权利条件的工人的雇佣合同，而无需说明或证明任何正当（商业）理由。这篇文章审查了斯洛文尼亚共和国宪法法院在斯洛文尼亚工会和平等原则倡导者提出的一个案件中作出的判决，重点是法院对可能是关于老年问题的多数反歧视裁决采取了某种形式主义的做法。
{"title":"Unilateral Termination of Employment of Pensionable Workers Held Unconstitutional – Between Equal Treatment, the Principle of Legality and Pure Formalism","authors":"Zarja Hude","doi":"10.51940/2022.1.381-391","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.381-391","url":null,"abstract":"During the second wave of the COVID-19 epidemic, the Slovenian legislator adopted the Act Determining Intervention Measures to Assist in Mitigating the Consequences of the Second Wave of COVID-19 Epidemic (Zakon o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19). According to the draft law, the aim of the emergency piece of legislation was to mitigate and eliminate negative effects of the COVID-19 epidemic on businesses, the labour market, the healthcare system and social security schemes. Nevertheless, the intervention act also amended provisions concerning the termination of employment contract by introducing a new exception to the require-\u0000ment of a substantiated valid (business) reason for dismissing a worker. The employers in both private and public sector were now eligible to terminate the employment contracts of workers who met the conditions for acquiring the right to an old-age pension without stating or justifying any valid (business) reason whatsoever. The article examines the\u0000judgement of the Constitutional Court of the Republic of Slovenia reached in a case put forward by Slovenian trade unions and the Advocate of the Principle of Equality, with an emphasis on the courts somewhat formalistic approach to what could have been a major\u0000antidiscrimination decision concerning old-age.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"49483746","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
Članek obravnava povezavo med pravno državo (in vladavino prava) in pravnim načelom zaupanja v pravo v ustavni demokraciji. Pravna država in vladavina prava sta osrednja kakovost moderne države, znotraj katere se človek končno osvobodi verske predestinacije in naravnega determinizma. Človekova svoboda gre z roko v roki z njegovo odgovornostjo za vodenje države, kar se pretežno zgodi skozi pravo. Zaupanje v pravo je ena od opornih točk družbenega veziva, brez katerega pravo izgubi koordinacijsko funkcijo v državi in družbi. Zaupanje v pravo pomeni zaupanje v (so)človeka, pravno načelo zaupanja v pravo skozi krepitev predvidljivosti in stabilnosti pravnih pravil pa brani ta sociološki minimum.
{"title":"Pravna država in pravno načelo zaupanja v pravo","authors":"Jure Spruk","doi":"10.51940/2022.1.121-155","DOIUrl":"https://doi.org/10.51940/2022.1.121-155","url":null,"abstract":"Članek obravnava povezavo med pravno državo (in vladavino prava) in pravnim načelom zaupanja v pravo v ustavni demokraciji. Pravna država in vladavina prava sta osrednja kakovost moderne države, znotraj katere se človek končno osvobodi verske predestinacije in naravnega determinizma. Človekova svoboda gre z roko v roki z njegovo odgovornostjo za vodenje države, kar se pretežno zgodi skozi pravo. Zaupanje v pravo je ena od opornih točk družbenega veziva, brez katerega pravo izgubi koordinacijsko funkcijo v državi in družbi. Zaupanje v pravo pomeni zaupanje v (so)človeka, pravno načelo zaupanja v pravo skozi krepitev predvidljivosti in stabilnosti pravnih pravil pa brani ta sociološki minimum.","PeriodicalId":31385,"journal":{"name":"Zbornik Znanstvenih Razprav","volume":" ","pages":""},"PeriodicalIF":0.0,"publicationDate":"2022-12-01","publicationTypes":"Journal Article","fieldsOfStudy":null,"isOpenAccess":false,"openAccessPdf":"","citationCount":null,"resultStr":null,"platform":"Semanticscholar","paperid":"47743532","PeriodicalName":null,"FirstCategoryId":null,"ListUrlMain":null,"RegionNum":0,"RegionCategory":"","ArticlePicture":[],"TitleCN":null,"AbstractTextCN":null,"PMCID":"","EPubDate":null,"PubModel":null,"JCR":null,"JCRName":null,"Score":null,"Total":0}
京公网安备 11010802042870号
京ICP备2023020795号-1
扫码关注我们
求助内容：
应助结果提醒方式：